Linije najnižjih točk in pravilo razdalje 20 m
Razdalje med glavnimi in zasilnimi odtoki ter višine vode
Na splošno: pri linijah najnižjih točk brez naklona je mogoče upoštevati višino vode, ki jo navaja proizvajalec, če ni presežena razdalja 10 + 10 m med dvema glavnima odtokoma ter 10 m med glavnim odtokom in pripadajočim zasilnim odtokom. Enako velja za nelinearne linije najnižjih točk.
Pri zasilnih odtokih: zmogljivi zasilni odtoki so lahko med seboj oddaljeni več kot 10 + 10 m, če se zaradi možnega nastanka "vodnih gora" kot obremenitev strehe med 10 m polmeroma zasilnih odtokov predpostavi dvojna višina zajezitve (glejte sliko).
Primer
- Višina prelivnega roba = 60 mm
- Zajezitev = 15 mm
- Višina vode pri odtoku = 60 + 15 = 75 mm
- Višina vode od 20 m razdalje = 60 + 2 x 15 = 90 mm
Pri uporabi zmogljivih odvodnjevalnih sistemov je tudi pri linijah najnižjih točk priporočljiv naklon proti odtokom, da je mogoče do odtoka prepeljati dovolj vode. Tako je potrebnih manj odtokov.
Standardi
- DIN 1986-100 pogl. 14.2.5 Pri linijah najnižjih točk brez naklona se zaradi možnega nastanka "vodnih gora" priporoča, da se ne presežeta razdalja 20 m med dvema glavnima odtokoma ter 10 m med glavnim odtokom in pripadajočim zasilnim odtokom.
- DIN 1986-100 pogl. 14.2.6 Pri večjih razdaljah naj se kot obremenitev strehe v najvišji točki med odtoki predpostavi dvojna zajezitev.
Opomba: zgoraj navedeno razdaljo je pogosto mogoče preseči v korist zmogljivejših odvodnjevalnih sistemov, če je statika pri načrtovanih linijah najnižjih točk ustrezno dimenzionirana. Takrat je pogosto potrebnih manj odtokov kot običajno.